Ko Pepi Hermelin očka je postal,
sinku Frančku Hermelinu je prerokoval:
“Preljubi mladiček, moj buhtelj kričav,
ko boš zrasel in kaj znal,
kot jaz železo boš koval.”
A Frančku kovačija že od rojstva je smrdela,
zato je moral v svet, da bi prijel se dela.
Imel je dober glas in nabrušena ušesa,
kot godec že na zemlji znal pričarat je nebesa.
In ko slaven in bogat prišel pokazat je, kaj zna in ve,
očka mu položil modrost je na srce:
“Le kaj ti bo slava in kaj vse zlato,
če imaš možgane kot kurje oko?
Svet te ne rabi in ti ne sveta,
če si lahko koristen doma.”
Ko Franček Hermelin očka je postal,
sinku Lojzu Hermelinu je prerokoval:
“Preljubi mladiček, moj buhtelj kričav,
ko boš zrasel in kaj znal,
kot očka pel boš in igral.”
Lojz je znal res skoraj vse, a ni imel posluha,
zato je moral v svet, da služil bi si kruha.
Imel je močne roke, v slamco stisnil bi ti vrat,
svoje viže je ubiral na varilni aparat.
In ko slaven in bogat prišel pokazat je, kaj zna in ve,
očka mu položil modrost je na srce:
“Le kaj ti bo slava in kaj vse zlato,
če imaš možgane kot kurje oko?
Svet te ne rabi in ti ne sveta,
če si lahko koristen doma.”
Lojz v stokanju železa našel je uteho,
na koncu posel je prevzel pod Pepijevo streho.
“Namesto sveč in rož še enga sina sem dobil,”
se Pepi rad je šalil, ko je bil še živ.
Lojz ga klical je kar ata in do danes ta beseda
uporablja se za očka ali pa za deda.
Pesem pa seveda ni še za v muzej,
saj z drugimi imeni nadaljuje se naprej.