Za devetimi gorami
na osamljeni kmetiji,
kjer slovijo po salami,
kjer še zdaj jedo z rokami,
v hlevskem vonju, ki omami,
toplem blatu, zlati slami,
nasmejani kot v reklami
pujski stiskajo se k mami.

Prvi bo tekač preslavni,
drugi maneken postavni,
tretji rožice bo vzgajal,
jih četrti bo prodajal,
peti stroje bo popravljal,
šesti krivdo ugotavljal,
sedmi pekel bo piškote,
osmi pa lovil falote.

Ja, poglej no, saj je še eden!
Kaj bo pa deveti!?

Ta pa vsem bo trn v peti,
sem in tja celo v sramoto.
Čuden, venomer zasanjan,
kot ustvarjen za samoto.
A prav on nek dan z besedo,
gibko kot razgreta kača,
v dvom bo pahnil gospodarja,
al se reja pujskov splača.

In kot jasno bo nekoč,
bo ključna točno ta debata,
da vsak pujs imel bo mir
in se bo klala le solata!
V tistem času med potomci
deveterice nastalo
bo nešteto spomenikov
slavnem pesniku v zahvalo.