"...In potem. In potem, dragi moji, je v patetičnem starinskem dolgem plašču stopil na oder Tomaž Hostnik in zapel Ireno. In v hipu sem vedela. To je to. Slišala sem svojo najljubšo letošnjo festivalsko pesem in tega spoznanja nič, kar bo še sledilo, ne more spremeniti. Moja zmagovalka je bila in ostaja Irena. Narejena je tipično starinsko, tako kot so zvenele pesmi pred, denimo na pamet, tridesetimi leti. A je bila očarljiva. V svoji maniri brezhibna, zelo posebna, nezamenljiva s kakršno koli drugo. Prepričana se bila, da ne bo zmagala, pesmi kot Irena danes ne zmagujejo na festivalih, a občinstvo jo je sprejelo presenetljivo dobro. Dolg aplavz s tipičnim znamenji odobravanja. Le kako se bo uvrstila?..."